»Dela umetnice nas po besedah kustosinje opozarjajo zgolj in samo na krhkost človeka, ki jo sama doživlja in razume skozi oči umetnika kot tudi človeka, ki se srečuje s takšnimi dogodki. S svojo umetniško izpovednostjo pa se skuša na eni strani rešiti teže, ki raste v njej, in hkrati opominjati svet in družbo na posledice, ki jih povzročamo sebi in naravi.«
»V njenih delih nam naravne nesreče vsakič znova potrjujejo premoč narave nad malim človekom. Ana se s tem tudi realno srečuje, pozna vonj po zažganem, po blatu, po vodi, pozna zgodbe in ljudi, ki za temi zgodbami stojijo.«
»Izolacija, mir, tišina, zvok vetra, petje ptic, šepet dreves in ti, narava, ki mi vlivaš upanje. Svet se je postavil na glavo, ne morem se vrniti v domovini. Ostajam tu, na koncu sveta: jaz in ti, narava.«